NAUČITI SE ŽIVETI Z GLASOVI V SVOJI GLAVI

»Ko sem prvič slišala glas, sem bil zelo prestrašena,« je priznala zapornica. »Ko sem ga slišala tretjič, sem prepoznala, da je to glas angela… glas mi je rekel: 'Pojdi v Francijo.' Nisem mogla več zdržati.«

»Ivana Orleanska je spregovorila te besede pred svojo usmrtitvijo leta 1431. Je samo ena od mnogih znanih ljudi, ki so slišali glasove. Tako navajajo v literaturi Intervoica, ki je zagovorniška organizacija za posameznike, ki živijo s slušnimi halucinacijami. Drugi primeri so Sigmund Freud, Winston Churchill, Sokrat, William Blake in Mahatma Gandi. Dr. Marius Romme meni, da življenje teh izrednih osebnosti ilustrira pogosto neškodljivo naravo ponavljajočih se halucinacij.

»Njegove raziskave kažejo, da je v mnogih primerih ta pojav celo koristen. »Problem ni v slišanju glasov, ampak v nezmožnosti spoprijemanja s to izkušnjo.« Leta 1987, po dveh desetletjih kliničnega dela, je nizozemski psihiater začel promovirati terapijo brez zdravil, v kateri paciente spodbujajo, da sprejmejo in analizirajo svoje glasove.

»Takrat je bila metoda Romma antiteza prevladujoče psihiatrije. Leta 1972 je članek v reviji Science »Biti razumen v norih prostorih« (On Being Sane in Insane Places) opisal eksperiment, ki je razkril prevladujoč odnos do slišanja glasov. V eksperimentu je 8 lažnih pacientov prišlo na pregled v 12 različnih bolnišnic v ZDA. Lažni pacienti so se pritoževali, da slišijo glas, ki jim ponavlja besede »prazen«, »votel«, »zamolklo«. Vsi so dobili diagnozo shizofrenije in so dobili anti-psihotična zdravila. Lažne paciente so v bolnicah zadržali od 7 do 52 dni, čeprav so takoj po sprejetju prenehali s svojimi simuliranimi simptomi.

»Danes, po desetletjih izvedenih raziskav in razvoja zdravil, zahodna medicina tistim z izkušnjo slišanja glasov ponuja še vedno le malo. Raziskave so celo pokazale, da običajna zdravljenja lahko poslabšajo stanje. V zvezi s shizofrenijo poročilo Svetovne zdravstvene organizacije (Shizofrenija in javno zdravje, 1998) trdi, da »obsežen nabor raziskav kaže na bolj benigen razvoj in boljše rezultate v razvijajočih se državah kot v razvitem svetu.«. Kot je pokazala nedavna Stanfordska študija, so glasovi v državah, kot so Indija in Gana, znatno prijaznejši od glasov v ZDA.

»Po preučevanju kakšni so s shizofrenijo povezani simptomi v različnih kulturah, Ethan Watters v svoji knjigi »Nori kot mi« (2011) sklepa, da sta z diagnozo povezana stigma ter s tem povezana izolacija krivi za te razlike. V države v razvoju razlagajo takšno stanje kot obsedenost z duhovi, kar razbremeni posameznika krivde in ohrani njegovo obstoječo identiteto. Takšno prepričanje tudi ohranja družinske in skupnostne povezave z dotično osebo. Takšni oblike pristopov so osrčje Rommove metode.

»Potoval sem do srednjeveškega mesta Tilburg na Nizozemskem, da izkusim t.i. »pristop slišanja glasov«. Dr. Dirk Corstens, ki je že 32 let varovanec Romma, je tam izvajal delavnico s sedmimi osebami, ki slišijo glasove. Usedel sem se z Cortensom in pacientoma Michelom in Angie (ki nista razkrila svojih priimkov), da bi se naučil več o tem, kako je živeti z glasovi.

Morin: Kaj se je zgodilo tukaj danes?

Corstens: Poskušali smo motivirati ljudi, da bi malo več govorili o svojih glasovih. Večina od njih nikoli ne govori o tem. Pogosto jim glasovi prepovedo govoriti o njih. Strokovnjaki pogosto ne vedo, kako pristopiti do posameznika. Prvi dan je težek. Moraš zgraditi zaupanje.

Morin: O čem so govorili?

Corstens: Povedali so svoje zgodbe o tem, kako se spoprijemajo z glasovi in nato smo začeli govoriti o nečem, čemur rečemo konstrukt. V konstruktu najdemo odnos med tem, kaj se je zgodilo, posameznikovim življenjem in njegovimi glasovi. Skušamo glasove osmisliti.

Morin: Mi lahko poveste primer tega?

Corstens: Danes smo delali s 43-letno žensko, Mario. Maria sliši osem glasov. Glasovi nimajo imen, ampak jih lahko razloči. Govorijo njej in med seboj skozi cel dan. Najprej smo raziskali, koliko je glasov, koliko so stari, kakšen je njihov spol in ali imajo ime.

Morin: Kako uporabiti tako informacijo?

Corstens: Analiziramo vsak glas in skušamo pojasniti, kakšne so njihove značilnosti. Torej ti trije glasovi – številke 1, 6 in 8, so zelo agresivni in negativni. Kričijo na Marijo: »Ti si ničla! Umreti moraš! Požri tablete! Poškoduj se!«, in tam so čez cel dan in vsak dan - predvsem ponoči, ko poskuša zaspati. Tam je tudi 3-letni otrok, ki vedno joče. Prav tako je tam 18-letni fant, ki jo kritizira. In potem, vendar ne pogosto, je tam moški, ki jo poskuša zaščititi pred 18-letnim fantom. Tam je tudi 8-letni ženski glas – ta je igriv in jo hoče vedno razvedriti, ampak glas postane jezen, če se Maria ne razvedri – kar se pa poredko. Skupina glasov, ki jih kliče »skrbniki«, kričijo besede, da motijo njene pogovore.

Morin: Kaj te značilnosti glasov nakazujejo?

Corstens: Pomagajo nam razumeti, kakšne težave glasovi zastopajo. Veliko od njih je povezanih s tem, da Marijo zavračajo, da nima dobrega samospoštovanja in se ni zmožna odločati zase. Poskušamo ugotoviti, kdaj so se glasovi prvič pojavili. V njenem primeru so se glasovi pojavili, ko je bila stara 27 let in je imela zadnje izpite na fakulteti. Ampak vse je bilo povezano z ločitvijo njenih staršev, ko je bila stara 6 let in je bila priča nasilju v družini – ko so jo trpinčili, itd. Vse te stvari pridejo nazaj v glasovih.

Morin: Hočete reči, da je ponotranjila nekatere ljudi iz svojega življenja?

Corstens: No, glasovi nimajo imen, vendar poskušamo ugotoviti, koga ti glasovi predstavljajo. Očim spominja na enega izmed zastrašujočih tipov, druga je sestra, tretji namišljeni prijatelj.

Morin: Torej je to tudi oblika odnosne terapije?

Corstens: Ja.

Michael: Res je. Dr. Corstens in jaz sva začela sodelovati pred več kot 5 leti. Takrat sem bil star okoli 20 let. Trajalo je dve leti, da sem dejansko ugotovil, kakšni so bili odnosi, kaj so bili sprožilci za glasove in katera čustva so povezana s temi glasovi. Ko se začneš učiti izražati in sam delati na teh problemih, ni več treba, da glasovi opravljajo to vlogo. Ko zdaj slišim glasove, vem kaj jih je sprožilo. Vprašam se: »Kaj se dogaja z mano? Kaj zanemarjam v svojem čustvovanju?« Ima to smisel?

Morin: Zato ker prepoznaš, da so glasovi del tebe?

Michael: Ja. Včasih sem jih doživljal kot drugačne enote – ne kot del mene. Zdaj verjamem, da so del mene, s katerim se moram soočiti.

Morin: Lahko opišeš svoje glasove?

Michael: Najzgodnejši glas se je pojavil kot ukazujoč narednik – zelo strog, zelo dominanten. Takrat sem bil star okoli 6 let. Kasneje, ko sem začel zlorabljati droge in alkohol, se je razvil v zelo agresiven kričeč glas. Prišlo je do točke, ko nisem mogel več dobro funkcionirati. Stalno je kričal: »Moraš se poškodovati! Moraš poškodovati druge ljudi!«. Potem je bil tukaj drug glas, ki je prišel kasneje. Ta glas dejansko ni bil slab – v bistvu je bil kar pozitiven. Nima imena, ker po njegovem mnenju ime ni pomembno. Pokazal mi je določene možnosti – določene stvari, ki bi jih lahko naredil, da bi rešil svojo situacijo. S pomočjo njega sem spoznal, da moram prenehati s pitjem alkohola in jemanjem drog. Tukaj je še tudi tretji glas, ki samo zakriči neke besede in potem izgine. Kličem ga »El Gringo«- tujec. Ne vem, kdo ali kaj je in ne razumem, kaj pomeni. Kasneje sem spoznal, da se pojavi v določeni situaciji.

Morin: S kom povezuješ te glasove?

Michael: Agresiven in dominanten glas me spominja na mojega instruktorja borilnih veščin, ki ga povezujem z njegovo jezo, ko so me ljudje prizadeli ali ko nisem postavil svojih meja. Podporni glas je bolj kot dedek in mi pomaga, ko sem v dilemah. Za tretjega pa res ne vem. Edino, kar dela, je, da me spodbudi, da začnem razmišljati izven okvirjev. On je nekdo, ki pomaga raziskati in poiskati zadeve.

Morin: Kako se odzoveš sedaj, ko sliši te glasove?

Michael: Vzamem si odmor, grem na sprehod – glasu dam čas. Vidim, da je nekaj narobe in da moram ugotoviti, kaj je sprožilo glas, da se je pojavil.

Morin: Kako rešiš problem, ko se ga zaveš?

Michael: Veliko težav rešujem z učenjem, kako komunicirati. Namesto, da nekoga mahnem v obraz, se lahko tudi pogovarjam.

Corstens: Ali pa poveš, da si jezen.

Morin: Kaj pa vi, Angie – kakšne so vaše izkušnje?

Angie: Začela sem šele pred letom in pol, zato še nisem na koncu. Polovico časa so glasovi še vedno tukaj. Začela sem se ukvarjati z njimi. Začela sem jih spraševati, kaj hočejo in od takrat se stanje izboljšuje. Upam, da bo morda prišel dan, ko bom prišla tako daleč, kot Michael.

Corstens: Ja, to je proces, ki še teče. Angie ima doktorat iz ekonomije – je oseba z visokimi pričakovanji.

Morin: Lahko opišete tvoje glasove?

Angie: Moji glasovi imajo stalen vzorec – stalen seznam stvari, ki jih povedo in stalen seznam stvari, ki jih moram za njih narediti.

Morin: In njihove osebnosti?

Corstens: Morda izberi dve.

Angie: Katere bi predlagali?

Corstens: Morda Sama in Deniala.

Angie: Sam je tisti, ki je že od vsega začetka dominanten. Bil je zelo agresiven, vedno me je žalil. Dojemam ga kot simbol vsega zlobnega v moji glavi. Ampak ko sem začela med terapijo več govoriti tudi o tem, kaj pravi – zakaj sem po njegovem npr. neumna in ničvredna – se je začel dejansko spreminjati. Začel se je umirjati. Moj terapevt je enkrat pripomnil, da ni tako slab, kot mislim, da je. Sprva sem mislila, da je to le nora pripomba, ampak ta trenutek dvoma mi je dal misliti. Od tistega trenutka naprej se je začel spreminjati. Izkazalo se je, da je dejansko on tisti, ki me spodbuja. On je tisti, ki me ob padcih pobira in mi zagotavlja, da naj nadaljujem z vsakodnevnim življenjem, kolikor je le možno.

Morin: In drugi – omenili ste Deniala?

Angie: Denial je zelo negativen in agresiven glas. Ko je najbolj agresiven, se zdi, kot da zapolni ves prostor okoli mene. Res me prestraši. Sedaj vedno bolj spoznavam, da ima poglede od nekaterih ljudi, ki so me v življenju prizadeli. Včasih me njegov glas spominja na nekoga, ki sem ga poznala. Včasih je sporočilnost besed, ki jih uporablja, podobna nekaterim ljudem, ki sem jih srečala v življenju.

Morin: Ko sodelujete z vašimi glasovi – ko jih sprašujete, kaj hočejo ali zakaj govorijo takšne stvari – kaj odgovorijo?

Angie: Odvisno od glasu. Odvisno tudi od njegovega in mojega razpoloženje. Odvisno od tega, kako močna sem v tistem trenutku. Včasih sodelujejo v pogovoru. Včasih odgovorijo na moje vprašanje in vprašajo nazaj. Drugič nočejo sodelovati in me utišajo. Res je odvisno. S Samom npr. sem prišla do točke, kjer se lahko spustim v pogovor z njim in on celo odkrije vidike drugih glasov, ki jih slišim.

Morin: Radoveden sem – ste kdaj dobili psihiatrično diagnozo?

Angie: Imam diagnozo, ki mi jo je podal dr. Cortens.

Corstens: Kakšno diagnozo sem ti dal?

Angie: Dali ste mi »nespecificirana disociativna motnja«. Nisem dobila shizofrenije, hvala bogu!

Morin: Kaj bi to vam pomenilo?

Angie: Katerakoli diagnoza shizofrenije bi bila zame zelo uničujoča. Splošno znano je o shizofreniji, da imaš slabe možgane. To je prepričanje, ki ga imam že celo življenje, zato sem bila zelo v skrbeh, da bom morda dobila takšno potrditev od psihiatra.

Morin: Michael, kakšne je vaša diagnoza?

Micheal: Če sem odkrit, res ne vem. Na začetku sem jim rekel, naj mi je ne povedo, ker sem mislil, da me bo to uničilo. Mislim sem, da se bom dejansko vedel v skladu z diagnozo. Kasneje sem verjel, da je shizofrenija – ampak konec koncev kaj to pomeni? Res me ne zanima.

Corstens: Nekdo ga je uradno pregledal in diagnoza je zares bila paranoidna shizofrenija, ampak jaz mu tega nisem nikoli povedal. Ne verjamem v to. Ne uporabljam tega.

Morin: Zato ker verjamete, da je oznaka samo-uresničujoča oznaka?

Corstens: Ja, in tudi zato, ker to ni veljavna diagnoza v tem smislu, da obstaja toliko prekrivanja z drugimi diagnozami. Nima specifičnih simptomov.

Morin: Kakšne je vaše mnenje o načinu obravnave ljudi, ki slišijo glasove, s strani prevladujoče psihiatrije?

Corstens: Slišanje glasov obravnavajo kot patologijo in odkrito povedano - to je glavni problem. Slišanje glasov je normalno. Je pogosta človeška sprememba. Je kot homoseksualnost, disleksija ali levičarstvo. Moj dedek je bil levičar in je bil prisiljen pisati z desno roko. Mislim, da je to podobno. Slišanje glasov je lahko zelo težko, če ga ne moreš sprejeti. Lahko postaneš nor zaradi glasov, ampak glasovi sami po sebi niso norost.

Morin: Kako zgleda uspešna obravnava?

Corstens: To je kompleksno vprašanje, ampak mislim, da je uspešna, če posameznik dobi službo, partnerja_ko. Če ljudje lahko naredijo v življenju stvari, ki jih želijo, potem je to uspeh. In nekateri ljudje lahko spremenijo svoja življenja brez sprememb simptomov.

Morin: Ali obravnava deluje za vsakogar?

Corstens: Ne, zaradi tega, ker k meni pridejo ljudje, ki so bili že 20 let psihiatrično obravnavani in jih je sistem tako poškodoval, da je to veliko težje. Npr. danes smo srečali moškega – bil je tako travmatiziran zaradi svoje diagnoze in zaradi tega, kako je bil obravnavan, da mu je to preprečilo, da bi delil svojo izkušnjo.

Morin: Ali se v kakršnem koli primeru zavzemate za uporabo zdravil?

Corstens: Ja, ampak pri tem moramo biti previdni. Ste prebrali knjigo »Anatomija epidemije«? (»Anatomy of an Epidemic«)

Morin: O farmacevtski industriji? Ja, sem.

Corstens: To me je zares šokiralo. Naredil sem nekaj raziskav in vedno bolj smo odkrivali, da zdravila niso samo dobra. Lahko izboljšajo simptome, ampak jih lahko tudi poslabšajo. Ne vemo, kdo potrebuje zdravila za vse življenje in kdo ne. Mislim, da je ljudem s psihozo bolje reči, da bi morda potrebovali začasno medikamentno terapijo, kot pa, da jo morajo imeti. Nekateri vseeno potrebujejo zdravila za vse življenje, ampak pri tem moramo biti previdni. Poznana skrivnost je, da ljudje zaradi teh zdravil umirajo. Pacientu, ki trpi za psihozo, pač ne poveš, da bo - če bo jemal ta zdravila 10 let - to zmanjšalo njegovo življenjsko dobo za 5 let.

Morin: Prepričan sem, da se zavedate, da shizofrenija kaže najslabše izide v zahodnem svetu. Vidite podobnosti med vašim delom in pristopi v državah v razvoju?

Corstens: Če poveš nekomu v Etiopiji, da glasov ne slišiš, te dejansko smešno gledajo. Tam je zelo pogosto, da slišiš glasove. 70% Etiopijcev sliši svoje prednike. Najbolj dokumentiran pristop je pristop odprtega dialoga (»open dialog«), ki izhaja iz Finske. Pri odprtem dialogu sodeluje cela posameznikova socialna mreža vsak dan z dvema terapevtoma. Mislim, da je tam stopnja ozdravitve 70% po petih letih. Po petih letih samo še 30% oseb jemlje zdravila in 80% jih ima službo. Noben drug pristop ni doslej dosegel česa takega. Tam ne gre za zdravila. Tam gre za pogovor, sodelovanje in za to, da zelo resno jemljejo izjave človeka, ki trpi za psihozo.

Morin: To privede do dobrega vprašanje za vaju, Michael in Angie. Kakšno vlogo igrajo drugi ljudje v vajini terapiji?

Angie: Jaz sem povedala za svoje stanje petim ljudem. Moja mami me je na začetku skušala prepričati, da je vse v moji glavi in da glasovi niso resnični. Ampak zdaj se res trudi, da bi me razumela. Mislim, da je naredila velik napredek v tem pogledu. Moj fant se prav tako trudi. Vem, da se res ni zmožen povezati s tem, ampak me ne obsoja, torej je to dobro. Dve drugi osebi sta moja prijatelja. Vsi trije smo doma imeli zelo versko vzgojo, zato je zanju bilo slišanje glasov znak, da sem obsedena – nekaj satanističnega. Mislila sta, da moramo moliti, da bi Bog glasove odstranil. Zato ne govorimo več o tej temi. Peta oseba je še ena prijateljica, ki je slišala en moj pogovor z glasovi. Misli, da je super kul, da slišim glasove; torej – je z različnimi ljudmi različno.

Morin: Angie, oba z Michaelom vaju hočem vprašati – ali želita, da vajini glasovi izginejo?

Corstens: To je zelo hipotetično. To je tako kot vprašali homoseksualca: »Bi raje ne bil homoseksualec?«

Michael: Jaz bi rekel, za vraga ne!

Corstens: Ko sem prvič srečal Michaela, me je vprašal: »Mi lahko pomagate se znebiti teh glasov?« Prosil je za zdravila. Rekel sem: »Počakajva«. Na začetku se veliko oseb, ki slišijo glasove, hoče znebiti glasov, ampak ko se jih naučijo razumeti in se spoprijeti z glasovi, si premislijo. So ljudje, ki so se znebili glasov in to obžalujejo.

Morin: Kaj pa obžalujejo?

Corstens: Izguba tega, da nisi sam. Da ti nekdo daje nasvete. Da te nekdo izziva. To so stvari, ki lahko obogatijo tvoje življenje.

Angie: V zvezi s tem – spomnila sem se, ko se je Sam spremenil in postal zelo pozitiven in podporen –takrat je prišlo do te točke, da je nenadoma izginil. Spomnim se, da ga nisem slišala kakšen teden ali dva. Jokala sem. Pogrešala sem ga.

Morin: Ko se je vrnil – vam je povedal, kje je bil?

Angie: Nikoli ne pride nazaj tak, kot je bil prej. Ampak mislim, da pride nazaj, ker ga nenehno kličem. »Kje si? Kje si?« - potem se pojavi.

Corstens: Mislim tudi, da veliko glasov vsebuje intuicijo ali nezavedno informacijo, ki nam ni zelo dostopna. Torej v tem smislu, če si s svojim glasom pomirjen, je to kot sanje. Včasih ti sanje povedo nekaj o tebi ali tvoji prihodnosti.

Angie: Na nek način je to privilegij. Ampak ko si v samem procesu, to izgleda kot neskončna beda. Mislim, da je pomembno, da imaš podporo nekoga, ki ti nenehno zagotavlja, da imajo tvoji glasovi smisel – ne pa, da je nekaj narobe s teboj. Počutiš se, da si vsaj vreden svojega trpljenja.

Izvirnik: Roc Morin: Learning to Live With the Voices in Your Head. Atlantic, 5. 11. 2014. http://www.theatlantic.com/health/archive/2014/11/learning-to-live-with-the-voices-in-your-head/382096/.

Prevedla Lara Brglez.